Plagiatorstvo in preverjanje podobnosti
Slovenske fakultete danes skoraj brez izjeme preverjajo podobnost zaključnih del. V ozadju so bodisi komercialna orodja (najpogosteje Turnitin) bodisi nacionalni detektor podobnih vsebin, ki je povezan z repozitoriji in učnimi okolji (Moodle, Arnesove učilnice).
MOJ REALEN NASVET GLEDE PLAIGATORSTVA
Običajno je vsako zaključno delo vsaj približno v rangu 3 % plagiata zaradi sestavin, ki jih je treba obvezno vključiti (naslovnice, kazala, zahvale, izjave o originalnosti in istovetnosti, enaka literatura, ipd.). 100 % originalnosti pri diplomskih ali magistrskih nalogah v praksi ne obstaja. Fakultete v Sloveniji običajno dopuščajo prag nekje do 15–20 % podobnosti (lokalna pravila se razlikujejo), vse, kar je pod tem pragom in je korektno citirano, je v večini primerov sprejemljivo. Ko sodelujemo, so moje naloge tipično v območju 93–97 % originalnosti – torej znotraj varnega območja za slovenske fakultete.
Programska oprema meri samo podobnost besedila. O tem, ali gre za plagiat, vedno odloča človek – mentor, komisija ali drug pooblaščeni pregledovalec. Nacionalni detektor podobnih vsebin in orodja, kot je Turnitin, dokument razbijejo na povedi in odseke, iščejo daljše zaporedje znakov ter jih primerjajo z ogromno bazo slovenskih in tujih besedil. Zato je pri zaključnih nalogah pomembno dvoje: da je večina besedila resnično napisana na novo in da je vsa uporabljena literatura pravilno navedena.
Če želite sami urediti tehnični del citiranja, si lahko pomagate z vodiči za APA 7 , Harvard in MLA . Za občutek, kako izgledajo sprejete naloge na različnih fakultetah, pa je uporaben pregled repozitorijev slovenskih univerz .
Plagiatorstvo – najpogostejša vprašanja
1. Kaj v praksi pomeni "plagiat" pri zaključnih nalogah?
V praksi gre za kombinacijo dveh stvari: (1) previsoka podobnost besedila z drugimi viri in (2) nekorektno navajanje oziroma odsotnost navajanja uporabljenih virov. Podobnost sama po sebi še ni nujno problem – problem je, ko je besedilo prepisano brez navedbe vira ali pa ko je odstotek podobnosti tako visok, da je očitno, da študent ni samostojno pisal naloge.
2. Kaj lahko realno pričakujem glede odstotka podobnosti?
Pri dobro napisanih nalogah se podobnost običajno giblje pod približno 15–20 %, pri čemer so kazala, naslovnice, zahvale in enake izjave o originalnosti praktično neizogiben del "neoriginalne" vsebine. Pri mojem načinu dela se gibamo v območju 93–97 % originalnosti. Popolna 100 % ničelna podobnost pri daljših akademskih besedilih ni realna in je ni treba zasledovati.
3. Ali se uporaba AI (ChatGPT in podobno) vidi na plagiatorstvu?
Detektorji plagiatorstva iščejo podobnost z obstoječimi besedili, ne "AI podpisa". Problem z uporabo umetne inteligence ni toliko v samem odtisu, temveč v tem, da je večina vsebine generična, napačno navaja vire ali si jih preprosto izmisli. Takšno besedilo mentor in programi za preverjanje podobnosti zelo hitro prepoznajo kot neustrezno in v praksi je uporabnih kvečjemu nekaj strani, vse ostalo je "za v koš".
4. Kaj lahko naredim sam/a, da bo tveganje za plagiat čim nižje?
Največ naredite s tem, da ne prepisujete poglavij iz obstoječih nalog, da se držite ene izbrane citatne sheme (npr. APA 7 ali Chicago ) in da sproti pišete s svojimi besedami, ne na koncu. Pri delu uporabljajte uradne repozitorije in znanstvene baze, ne forumov in "skript", ter vsako misel, ki ni vaša, jasno označite z virom.
Nazadnje posodobljeno